V petek, 29. 5., smo se s prvošolci odpravili na nepozaben izlet v Kekčevo deželo. Najprej smo se zapeljali v Kranjsko Goro, od tam pa nadaljevali pot s Kekčevim avtobusom.
V Kekčevi deželi nas je prijazna vodička popeljala po čudovitih gorskih stezicah, tokrat smo jo morali obrati po Levi poti, kot je naročila lisica Poštarica, saj so je bilo na Desni poti preveč Bedančevih pasti in bi znalo biti nevarno. Na drevesu smo našli Rožleta, ki je povedal da je Mojca ujeta v Bedančevi koči. Skupaj smo se pogumno podali na pot, da jo rešimo. Rešena Mojca in Rožle pa sta bila navihane sorte. Pokazala sta nam kako Bedanc mirno spi na mreži in se odločila da mu malce ponagajata. Vanj sta metala češarke in ga tako prebudila. Seveda se zbudil in se zapodil za nami, zato smo jo ucvrli na most kjer smo bili varni, saj se Bedanc neznansko boji vode. Izza smreke nas je ves prestrašen pozdravil Brincelj in nas odpeljal do njegove koče. Kmalu za nami prilomasti Bedanc, ki je nesrečneža ujel. Ravno pravi čas se je prikazal Kekec, ki je prestrašil Bedanca, mi pa smo pričeli z močnim skovikanjem, saj vsi vemo, kako zelo se Bedanc boji sove. Ucvrl jo je kolikor so ga nesle noge, tja gor daleč, pod Špik v njegov dom.
Kekec, Mojca in Brincelj so nas po skrivnih poteh pripeljali do tete Pehte, ki je že od daleč zaslišala naše petje kekčeve pesmi. Razkazala nam je svoj dom in nas postregla s kruhom poguma in toplim zeliščnim čajem. Veseli polni lepih vtisov smo se ustavili pri jezeru Jasna in si privoščili zasluženo malico. Izlet je bil poln doživetij, smeha in nepozabnih trenutkov.
