Na čudovit sončen dan smo se z učenci 1. razreda odpravili na zanimivo pot. Odpravili smo se proti Kranjski gori, kjer domuje Kekec in njegova druščina.
Ob prihodu na izhodišče smo bili že malo nestrpni, nekateri pa tudi malce prestrašeni, saj so se o Bedancu širile sila neprijetne novice …namreč, da zelo smrdi, da ima dolge umazane nohte, da je nastavil pasti po vsem gozdu in tudi njegov jedilnik o katerem so nam pravili, je bil sila nenavaden.
Prispel je Kekčev avtobus, tisti, ki edini ve, kje se zavije v skrivno Kekčevo deželo. Med potjo smo zaslišali tudi poštarico lisico, ki je zatrobila, ko je pridrvela mimo. Del poti smo morali mižati, kar je našo napetost še bolj stopnjevalo.
Končno…prispeli smo…
Vodička Urša nam je pojasnila, da nas ne sme biti strah, da Bedanec pridnih otrok sploh ne »obrajta«, pa še mlečni zobki niso nič kaj pripravni za grizenje njegovih nohtov. Kljub temu je bilo še čutiti nekaj strahu.
Previdno smo se odpravili po poteh in opazovali okoli sebe, da nismo po nesreči padli v kako Bedančevo past, čeprav jih je Kekec že veliko odkril in podrl. Nismo hodili dolgo, ko smo zaslišali klice na pomoč. Bila je Mojca, zaprta v koči, v kateri je živel Bedanec. Pogumni otroci so jo rešili in v zahvalo jih je popeljala do Kekca. Seveda pa pot ni bila enostavna. Med potjo smo opazili Bedanca, kako počiva v mreži med smrekama, ker pa smo bili na »nevidni« stezici in ker je tako močno spal, nas seveda ni opazil. Opazil pa nas je Brincelj, ki se je ves preplašen skrival za bližnjo smreko. Peljal nas je do svoje koče . Tam pa nas je presenetil sam Bedanec. Prav nič se ga nismo ustrašili….pravzaprav smo prav malce poklepetali. Povprašali smo ga različne stvari na katere nam je rad odgovoril. Ker pa otroci niso želeli pustiti nobene učiteljice, ki bi mu kuhala in grizla nohte, se je zapodil v nas, da bi nas polovil…takrat pa so pogumni otroci zaskovikali, kar je Bedanca pognalo v beg. Tako so ga prestrašili, da se je vrnil v svojo kočo pod Špikom.
Takrat se je z gozda prikazal sam Kekec, ki je slišal otroški pogum in nas skozi skrivni rov pripeljal do tete Pehte. Pogostila nas je z zeliščnim čajem in pecivom »poguma«. Kekec pa je med tem stresal šale z rokava in bil sila zabaven. Skupaj smo peli in se zabavali. Kar stežka smo se poslovili od Kekca, Pehte in čudovite dežele pod gorami.
Malico smo si privoščili pri jezeru Jasna, kjer smo uživali na sončku v družbi sovrstnikov in rac.
